Kje bomo preživeli jesen življenja?

Draga Slavi,

Nikoli si nisem mislila, da se bo najino dopisovanje sploh kdaj končalo, najmanj pa takole! Res si me presenetila!

V vsem tem času, ko sva si pisali, sem prav težko čakala na tvoja pisma in včasih, ko sem kaj novega doživela ali slišala ali videla, sem rekla Lojzu: »Moram povedati Slavi, me prav zanima, kaj bo ona rekla na vse to!« In sem potem težko čakala na odgovor.
Itak se mi zdi škoda, kako je ob vseh novih možnostih komuniciranja pisanje pisem prišlo popolnoma iz navade. Mi pa smo si tako radi pisarili – od malih pisemc v šolskih klopeh do prvih zaupnih pisem med prijateljicami, pa potem zaljubljena pisma, ki smo jih čakali s trepetajočim srcem … Midva z Lojzom jih še hraniva, povezana z rdečo pentljo kot v filmih ležijo v najini osebni škatli prav na dnu in dolgo jih že nisem brala. Morda jih bom zdaj, ko mi bodo tvoja manjkala.

Pisana beseda ostane

Ja, še se spomnim...