Pogled v zvezde in nebo je človeka od nekdaj navduševal. Dajal mu je slutiti neskončnost, neomejenost in ga obenem vračal vase, v njem zbujal občutek majhnosti, pripadnosti svetu, ki ni obvladljiv in je neskončno večji od njega. Od nekdaj je pogled v zvezde in vesolje obračal človeka tudi k Bogu. Zato ni čudno, da imamo ob Kristusovem rojstvu zvezdo vodnico, ki je trem modrim z Vzhoda kazala pot v Betlehem.

Vzšla bo Davidova, Mesijeva zvezda. Zgodovinsko ozadje, ki napoveduje zvezdo vodnico, sega daleč nazaj. Že v Četrti Mojzesovi knjigi beremo prerokbo, ki napoveduje: »Vidim ga, pa ne sedaj, gledam ga, pa ne blizu. Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela« (4 Mz 24,17). O svetlobi od zgoraj in znamenju z neba so nato večkrat govorili preroki, posebej veliki prerok Izaija: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij ... Kajti glej, ... nad teboj vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje«...