Bil je marec in vsa narava se je prebujala, brstela je in se pripravljala na cvetenje. Prvi cvetovi so že krasili bregove in drevesne veje in vse je dišalo po novem, po svežem. Po pomladi. Kristina in Neža, s polnimi rokami zvončkov in trobentic, sta sedli na staro drevesno deblo, da si povesta najnovejše skrivnosti.

Skupaj sta sicer vsak dan v šoli, a tu, na samem, se je laže pogovarjati o pomembnih rečeh. Tako bosta nabiranje zvončkov za materinski dan spet uporabili za pogovor – nič pomembnejšega ni v življenju, kot je pogovor med dvema, ki si zaupata.

»Si vesela, da se je Tilen ostrigel?«

»Meni ni všeč.«

»Meni pa zelo … Tako je lep …«

»Teta Ana mi je rekla, da res ni najbolj pomembno, kakšne lase in oči ima fant.«

»Ti se s teto pogovarjaš o fantih?«

»Ja, tudi, z mami in s teto.«

»Z mami?! Jaz že ne bi …«

»Si poskusila? Mami se zna zelo hitro spremeniti v mlado dekle, če jo dobim v pravem trenutku, če ima čas. Potem...