Nov kamenček v mozaiku celovitejše podobe medvojnega ljubljanskega ordinarija Škof dr. Gregorij Rožman (1883–1959) se je na mestu ljubljanskega ordinarija znašel v času druge svetovne vojne. Nič koliko črnila je že bilo prelitega za dokazovanje njegovega domnevno zmotnega ravnanja v razmerah italijanske in nemške okupacije ter komunistične revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Postal je tako rekoč dežurni krivec, ki naj slovenske katoličane »na veke« postavlja v položaj manjvrednih državljanov in dežurnih krivcev za razmah revolucionarnega terorja. Žal so se bolj poredko slišale besede, ki bi škofa Rožmana prikazovale v luči neutrudnega posredovalca za pomoči potrebne. Pa najsi je šlo za begunce, izseljence, zapornike, taboriščnike, komuniste in Jude. Tisti zapisi posameznikov, ki so si o tem »drznili« pisati (dr. Tamara Griesser Pečar, dr. France Martin Dolinar, Jakob Kolarič) pa so v javnosti vse prevečkrat ostajali brez odmevov. Ne nazadnje je tudi škof Rožman osebno občutil nestrpnost nemškega nacionalizma po prvi svetovni vojni, zato se je umaknil iz Koroške v Ljubljano.