Ikonografska kanonada v popoldanskem delu letošnjega absurdnega osmega februarja je opozorila na že znane stvari. Slovenija v srednje- in vzhodnoevropskem okolju zunaj večine sovjetskega prostora bode v oči po tem, da ni nacionalna politična mitologija po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi doživela skoraj nikakršnih sprememb. Medtem ko je celo v večini drugih bivših jugoslovanskih republik prišlo do postavitve povojnih svetinj v precejšen oklepaj, v ospredje pa so stopile predvojne zgodbe, se v Sloveniji to ni zgodilo. Seveda je moč sprejeti tezo, da je predvojna plast nacionalno določevalnih vsebin pri nas šibkejša kot na Poljskem, Madžarskem, v Litvi ali tudi na Hrvaškem in v Srbiji. A vseeno ni tako tanka, da bi morala biti v kulturnozgodovinskem konsenzu sodobnih Slovenk in Slovencev zastopana tako šibko, kakor dejansko je. Pravzaprav bi zelo težko izluščili kakšno izrazito predvojno svetinjo, ki bi prešla v vsebino splošno sprejete identitete poosamosvojitvene in demokratične slovenske skupnosti. Nekoliko je v njej le osamosvojitvene plasti, pa še ta je v primerjavi z nekaj desetletij starejšimi razmeroma šibka. Celo slovenski grb po svoji ikonografiji štrli iz vrste svojih srednje- in vzhodnoevropskih »tovarišev«.