»Pozimi tukaj ni mogoče drugače potovati kot peš. Ker pa je sneg navadno globok in ni nobenih pravih poti, je mogoče potovati samo na krpljah, ki se privežejo na noge. Krplje so štiri do pet čevljev dolge in en čevelj široke. Ker se preveč ne ugrezajo, je z njimi mogoče potovati tudi po najglobljem snegu. Je pa taka hoja zelo težavna, posebno za Evropejce, ki tega niso vajeni. In če mora človek take krplje ves dan in več dni zapored vlačiti na nogah skozi te severnoameriške pragozdove, kjer ni nobenih poti, ga takšno popotovanje močno utrudi in skoraj do kraja izčrpa,« je misijonar Friderik Baraga v začetku leta 1846 pisal dunajskemu nadškofu.

Baraga je leta 1837 Deželnemu muzeju za Kranjsko podaril več indijanskih predmetov. Med njimi tudi krplje iz jesenovega lesa in z mrežo iz jelenove kože, ki so danes na ogled na stalni razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Indijanci iz plemena Očipve so poznali moške in ženske krplje. Prve so bile daljše in ožje, drug...