Ko sem sama, si moji možgani pogosto prilastijo ves čas za razmišljanje. V »dobri koži« jim to rada dovolim. Misli hitijo od prijetnega dogodka do pomembne osebe, lepih trenutkov v preteklosti in veselega pričakovanja prihodnosti. Vse je odeto v lepo in dobro. Problem nastane, kadar nisem v »dobri koži«. Možgani znajo to odlično izkoristiti. Težak trenutek lahko sproži spomine na druge težke dogodke. Danes je na primer takole: »Ostala sem brez službe, v kateri sem zelo uživala. Brez mame, ki je odšla, ne da bi se mogli posloviti in še prej preživeti vsaj še nadaljnji dve desetletji. Brez jasne prihodnosti tudi v ljubezni. Za piko na i je zaradi moje nepazljivosti avto utrpel škodo.« Hudo, a ne? In verjemite, še bi lahko naštevala. V tem trenutku mi misli ponujajo še vsaj deset podobnih zgodb. Nekaj vem zagotovo: ne želim jih več sprejeti.

Rada imam svoje možgane in vse spomine, ki so zapisani vanje. Vendar jih včasih zlorabljam in si ne pustim, da bi v polnosti zaužila vsak...