»Verujemo s trdno gotovostjo, da je Jezus, Gospod, premagal zlo in smrt. S tem varnim zaupanjem se mu izročamo. Jezus, navzoč sredi med nami, premaguje oblast zla (prim. Lk 11,20). Cerkev, vidno občestvo njegove milosrčnosti, ostaja v njem znamenje dokončne sprave z Očetom« (Benedikt XVI., Vrata vere, 15).

Papež Benedikt XVI. je na koncu svojega razmišljanja o letu vere Cerkev imenoval »vidno občestvo Jezusove milosrčnosti«. To je lepa podoba Cerkve za naš čas. Drugi vatikanski koncil je naredil pomembne korake v razumevanju Cerkve, saj je v dogmatični konstituciji o Cerkvi opredelil predvsem notranjo, duhovno naravo Cerkve. Vrnil se je k svetopisemskim, bibličnim podobam Cerkve, ki so bile domače prvim generacijam kristjanov. Cerkev je najprej potujoče božje ljudstvo. To izraža zgodovinski in občestveni vidik Cerkve, ta podoba nas povezuje z našimi starejšimi brati, z izvoljenim izraelskim ljudstvom, ki je sebe in svojo izvoljenost...