»Kako ste daleč zdaj, kako ste blizu!« Tako je msgr. Lojze Kozar ujel v verze Neme piščalke občutje božične noči.

Ko v sveti božični noči grem proti cerkvi in zrem zvezde, vidim, da so neizmerno daleč. Nikoli se jim ne bom mogel približati. Nato opazujem obraze in se zavem, da teh ljudi ne poznam, čeprav vem za njihova imena. Ko večkrat kličem k Bogu, se mi zdi, da me sploh ne posluša, da se ne zmeni zame, da je neskončno daleč.

Nisem prvi in ne zadnji. Janoš v Kozarjevem Takšnem pragu je vse lepo, dobro in osrečujoče gledal le od daleč. Tako dolgo, dokler ni postal čisto majhen, dokler se v bolezni in starosti njegov korak ni ustavil, da ga je dohitel On, ki mu je bil vedno blizu, pa ga Janoš v svojem hitenju, v svoji ujetosti, v svoji zaslepljenosti ni opazil. Potem pa je v doživljanju osrečujoče božje bližine le ponavljal: »Kako je dober! Kako je dober!«

Kako je daleč, je čutil Abraham, ko se je z Izakom vzpenjal na goro darovanja, Mojzes, ko je nemoče...