»Nimam niti toliko, da bi šla v trgovino po kruh«

Pozdravljeni!
Zelo dolgo sem zbirala pogum, da vam pišem. Od rojstva drugega otroka živim sama z otrokoma. Manca je zdaj stara deset let, Žan pa šest in do sedaj smo nekako živeli. Pred pol leta, natančneje meseca junija, pa sem izgubila službo. Takrat je šlo vse samo še navzdol. In sedaj sem se znašla v hudi stiski, saj socialna pomoč ne zadostuje, ne spredaj ne zadaj. Doma se mi nabira ogromno položnic in dnevno dobivam nove opomine. Ne vem, kako naj sploh kaj plačam, če večino časa nimam niti toliko, da bi šla v trgovino po kruh. Cele noči ne spim, saj razmišljam o tem, kako bomo z otrokoma sploh preživeli.

Ali je mogoče, da se oglasim pri vas in da mi nekako pomagate pri plačilu teh zapadlih obveznosti? Saj ne vem, če vam ljudje sploh pišejo takšne maile, ampak vsega tega se sramujem in je izredno neprijetno.
LP,
Majda