Nekje med precej velikimi jaslicami, božičnim dreveščkom, pisalno mizo in glasbenim stolpom, katerega komponente so tedaj sestavljali gramofon, kasetofon in radio, so bile velikokrat bolj razmetane kakor zložene glasbene kasete. Spontana želja in naše notranje navdušenje sta bila tista, ki sta jih v tako čudnem redu razpostavila med delavniškimi in prazničnimi predmeti, zato so učinkovale nekako naravno. V mojem otroštvu je bilo, tako se mi je vsaj zdelo, nevidno v resnici vedno pomembnejše od vidnega; pa čeprav ni nikoli, še posebej pa ne v prazničnem času, na mizi ničesar manjkalo: ne potic, ne piškotov, ne kolin, ne ostale tradicionalne »božične kulinarike«. Živeli smo v relativnem, preprostem zunanjem obilju, kar denimo generaciji mojega očeta in matere zvečine ni bilo dano. A nekako se je vedelo ali vsaj čutilo, da je vse to samo znamenje. Na ovitku škatle, v kateri so bile tri kasete z odličnim vzhodnonemškim posnetkom celotnega Bachovega Božičnega oratorija, je bila re...