»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor, 13,13).

Dovršena Pavlova hvalnica ljubezni je vedno aktualna, je brezčasna. Čeprav jo pogosto slišimo na porokah, še vedno ni »zlajnana«. Razlog za to je najbrž prav globina in idealnost, h katerima lahko ljudje pač samo stremimo, dosežemo pa ju zelo težko. Zato nas vedno znova nagovarja, saj sami dobro vemo, da nam do takšne ljubezni, kot jo opeva hvalnica, še vedno manjka bolj ali manj veliko.

Ljudje smo po eni strani včasih precej ozkogledi in ko se pogovarjamo o ljubezni, mogoče mislimo pretežno na ljubezen med moškim in žensko oziroma na ljubezen med dvema, ki se imata rada. Takšno dojemanje ljubezni je, tudi ko prebiramo Pavlovo hvalnico ljubezni, čisto razumljivo. Ljudje smo vendar čutna bitja. In ko prebiramo besedo za besedo – »… potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražit...