Sklenili smo leto vere, ne moremo pa mimo žalostnega dejstva, da je v tem letu Cerkev na Slovenskem izgubila kar nekaj duhovnikov.

Največ jih je po dolgi in ustvarjalni poti poklical k sebi Gospodar življenja. Nekaj, tudi znanih, se jih je odločilo, da zapustijo duhovniško službo. O njih so se dokaj na široko in velikokrat privoščljivo razpisali civilni mediji. Za vsakim je ostala neizbrisna sled, pa tudi vrzel, ki jo bo težko zapolniti. Duhovnik je pač glasnik drugačnega sveta, kakor je ta, v katerem živimo, in z načinom življenja pričuje za trajne vrednote. Vsak duhovnik je zato dragocen in nepogrešljiv. Ko se torej v slovenskem narodu neizbežno manjša število Gospodovih služabnikov, je toliko pomembneje, da se oziramo na zglede teh, ki so prestopili prag večnosti, in se ob onih, ki so umaknili roke s pluga in odšli drugam, ne pohujšujemo ali zgražamo, ampak vprašamo, kje so vzroki za tako odločitev.

Vrnimo se k zgledu, ki ga naši javni mediji, ki iščejo predvs...