Škoduje nam zadržanost tistih, ki so nad državo in politiko obupali

Ljuba moja,
Tvoje pismo me gloda vse dni.

Zadnjič sem srečala znanca, ki se ga še spomnim, kako je z mladostnim žarom govoril o samostojni državi tisto jesen in zimo pred plebiscitom. No, zdaj o tistem žaru ni bilo sledu, ko je rekel: »Kako smo mogli dopustiti, da se je v teh dvajsetih letih tole zgodilo s Slovenijo?«

Res: Kako smo mogli dopustiti – pomeni, kaj smo opustili, da je šel voz lahko v napačno smer? Vsi mi, ki nam to ni prav – kje smo pogrešili? V naivnosti in nedolžnem zaupanju? Vem, da vsak sodi po sebi: Kdor drži besedo, ne laže in ne obljublja s figo v žepu, tako sprejema tudi besede drugega – še pomisli ne, da ima lahko kdo lepe in sladke besede na ustnicah, za hrbtom pa kuje druge načrte. Da verjameš človeku na besedo, je vendar stvar časti! To je bila gotovo ena od velikih pomanjkljivosti!
Sladka naivnost! Če nekdo začne hoditi v cerkev in celo k obhajilu, ne...