Radi so se zbirali na Andrejevem vrtu, sošolci so hodili k Andreju najmlajšemu po pouku, stari gospodje pa k Andreju starejšemu po opoldanskem počitku, se pravi še mnogo prej, preden je Andrejev sin in Andrejev oče Andrej srednji prišel iz službe. Tako so starci in mladci, dedek in vnuk in njuni prijatelji sestavljali zanimivo druščino, ki ji nikoli ni bilo dolgčas. Starci so tarnali čez bolečine v križu, otroci pa čez naloge, ki jih imajo vedno tako zelo ogromno. In so se razumeli posebno dobro, kadar česa niso razumeli, mogli ali smeli. Ded je imel v drvarnici poleg hiše orodje vseh vrst in marsikaj so naredili skupaj – čeprav so dedovi prijatelji prihajali sem iz doma za stare tam čez, še niso bili za v staro šaro, še marsikaj so znali in zmogli. Na vrtu je tako stala lična hišica, ki so jo že spomladi s skupnimi močmi ustvarili iz starih opek, desk in letvic in celo zavrženo okno so vgradili vanjo in je bila tako velika, da so poleti res lahko sedeli v njej. Tudi zdaj, ko je že...