Draga Kristina!

Sveče na grobovih so dogorele, čisto na rahlo je zadišalo po snegu, avtomobilom smo nadeli zimske pnevmatike (sicer pa smo bili tudi po črki zakona naprošeni), v advent še nismo stopili in božično-novoletne počitnice so še strašansko daleč (tega se šolarji najbolj zavedate), a trgovci so v svoje izložbe že postavili okrašene jelke in prižgali kičasto bleščavo! Še malo, pa bodo tudi glasbeni uredniki začeli po trikrat na uro v eter spuščati »Jingle bells« in začuda ti »zvonovi« ne bodo nikogar motili in ne bodo razglašeni za hrup in onesnaževanje, pa čeprav mi bodo prebijali bobniče vsakič, ko bom prižgal radio, da bi zvedel, kakšno bo vreme, ali ko si bom skozi gnečo utiral pot do službe!

In mi potem spomin, še kako rade volje, zbeži v preteklost, ko sem bil tvojih let in še mlajši in še ni bilo božiča! Zdaj vem, da si zavila z očmi in skozi glavo ti je šinila misel: »Atiju spet dogaja!«, takoj nato pa še druga, vprašalna: »Kako, ni bilo božiča?...