Imeniten dvorjan francoskega kralja Ludvika XIV. je bil na slabem glasu zaradi skoposti. Tu in tam je k sebi sicer povabil kakšnega imenitnega gosta, vendar se nihče ni odzval vabilu, saj so vsi vedeli, da bi pri njegovi mizi trpeli lakoto. Neki general, ki njegove skoposti še ni poznal, pa se je nekoč odzval vabilu. Postregli so mu redko juho, malo zelenjave in nekaj sira. Kmalu po obedu se je poslovil. »No, gospod general, kdaj boste znova obedovali pri nas?« ga je pobaral dvorjan. »Če bi bilo mogoče, bi kar takoj,« je odvrnil general.