Prav je, da si povemo, če nas je kdo osrečil

Bilo je sredi poletja, ko sem kupovala nove sandale. Ko sem že odhajala, me je ogovorila mlada ženska z otroškim vozičkom. Nisem je poznala in mi je morala povedati, kje in kdaj sva se srečali. Pred trinajstimi leti je opravljala tečaj za spremljanje umirajočih in to ji je ostalo v spominu za vse čase. Na tečaj je prišla, ker se je sama v družini srečevala s smrtjo. Od takrat je minilo trinajst let in obema se je v tem času marsikaj zgodilo. Njej seveda še več, saj so se ji v tem času rodili trije otroci. Najin pogovor ni trajal dolgo, morda ne več kot pet minut. Obe pa sva ga bili zelo veseli in ob koncu mi je moja sogovornica nekajkrat zagotovila: »Polepšali ste mi dan.« Pa tudi ona ga je polepšala meni.

Čisto nič posebnega se ni zgodilo. Srečanje, kakršnih doživimo veliko v življenju. Pa vendar je tudi takšno srečanje lahko nekaj posebnega in nas razveseli. Brez takšnih srečanj bi bilo naše življenje veliko bolj pusto...