»Za večino izmed nas je vse to dediščina, zapuščina, nekaj iz preteklosti: iz tiste preteklosti, ki jo častimo v skladu z 'modernim kultom spomenikov' <...> Krščanstvo je nekaj, kar smo nekoč bili.« S temi besedami, zapisanimi v knjigi Kako je naš svet postal krščanski, francoski zgodovinar Paul Veyne pojasni, od kod izvira varljivi občutek, da ima Evropa še danes krščansko identiteto: iz naše obsedenosti z muzeji. Množica sakralnih stavb, umetniških del in živih ljudi, ki duhovno pripadajo preteklosti, kristjanov, nas slepi: vse to je sicer tu, povsod okrog nas, a ni pravi del našega, živega sveta. Lahko je vznemirljivo, marsikdaj spominja na nas same, vendar je v bistvu muzejska, mrtva preteklost. Skratka, sodobna Evropa ni več krščanska in, če pošteno razmislimo, krščanstvu tudi ne dolguje ničesar, na svoj uglajeni način pribije angažirani francoski intelektualec.

Lahko bi rekel, da sem bral že tudi s finejšim posluhom napisane razprave o tej temi, a se tu...