November, čas za »popravni izpit«

Ob prazniku vseh svetih smo spet brali zapise o tem, kako smo Slovenci evropski rekorderji po rabi nagrobnih sveč. Na čezmerno potrošnjo denarja za plastiko in vosek je opozorila Karitas, ki je prosila, naj bo kakšna sveča manj in kakšen evro več za ljudi v stiski. Svoje so rekli tudi ekologi. Toda ne eno ne drugo ne zaleže. Na Slovenskem je še vedno mogoče kupiti sveče povsod; tudi tam, kjer ne bi pričakovali: na bencinski črpalki, na pošti in – sliši se neverjetno – celo v kakšni mesnici. Svečam dajemo lepa ženska imena, jih grmadimo na pokopališčih, se mučimo z njih odpadki. Gre pri tem za lirično čaščenje rajnih? Za plehko tekmovanje, kdo bo imel več plamenčkov na grobu? Za nekaj vmes? Naj povedo antropologi.

Mi bomo postavili naslednjo tezo: Slovenci prižigamo na tisoče ton nagrobnih sveč tudi zato, ker nas je sram moliti. Protokol, ki je največ v rabi, je naslednji: pridemo h grobu, popravimo rože v vazi, izpulimo kakšno zel...