V gozdni podrasti nad hišo je pravi pravcati direndaj. Sinic, zazrte v manjši kup vejevja, se vneto oglašajo in opozarjajo na nevarnost, nič manj glasni pa niso tudi poljski vrabci. Klici sinic so povsem drugačni od tistih, ko opozarjajo na skobca. Tudi ne iščejo zavetja v grmovju, kot bi ga v primeru napada ujede, temveč vznemirjene kličejo povsem blizu možne nevarnosti, ki je mojim očem zaenkrat še nevidna. Tudi zame, ki sem se približal kupu vej na borih nekaj metrov, se drobne ptice ne menijo kaj dosti. Pridružil se jim je tudi brglez, nekoliko više v gabrovi krošnji pa je glasno čivknil ščinkavec. Vendar mi še vedno ni bilo jasno, kaj je pritegnilo pozornost ptic pevk, katerih vznemirjenost se je iz trenutka v trenutek stopnjevala. Mojo pozornost je pritegnil pok drobne vejice v kupu, hip zatem pa se je iz vejevja potegnila vitka postava. Kuna. Namrgodena me je pogledala, nato pa povsem hladnokrvno odskakljala globlje v gozd. Ptice so ji sledile na razdalji dveh metrov in celem...