Moja soseda je, zato jo dobro poznam. Poslušam jo, ko poje za hišnim vogalom, v živi meji in ledini, zaraščeni z robido nad našo hišo. Že vrsto let je med tistimi znanilci pomladi, ki ta letni čas najzanesljiveje napovedo. Njena vedra pesem me zdrami tako kot pesem cikovta, ki si je za svoj pevski nastop izbral vrh smreke. Njej pa ni za višino. Prepeva iz robidovja, ki se tisti čas še ne ogrne v listje, ali pa se v frofotavem letu spreleti iz grma v grm. Redko jo videvam, velikokrat pa jo poslušam. Njena vedra pesmica je hiteča in drdrava, vendar spevna in prisrčna. Na vrhuncu ljubezenskega razpoloženja samec prepeva od jutra do večera, pri čemer rad upodablja tudi stalna vzvišena mesta. Kadar se trudim, da bi jo ujel v objektiv fotoaparata, nimam nikoli sreče. Ptica se pojavi vedno takrat, ko imam v rokah povsem napačno orodje: lopato, grablje ali kakšen drug vrtnarski pripomoček. Zato sem pri pisanju uporabil fotografije rjave penice v roki, ko sem pred leti sodeloval pri jesensk...