32. nedelja med letom

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, k...