Kar nekaj mesecev po rojstvu prvorojenca sem se zavedela, da je materinstvo nekaj, na kar se s še tako dobrimi knjigami in nasveti ne da pripraviti. In da pravzaprav noben nasvet ne more nadomestiti tega, da poslušam samo sebe in otroka ter zaupam svojim občutkom. Na začetku pa je bila ravno to ena najtežjih nalog, ki sem jih morala opraviti pravzaprav sama pri sebi. Ob otroku in njegovih potrebah sem namreč velikokrat doživljala občutke nemoči in negotovosti, kar se je mešalo s skrajno utrujenostjo. Ko so ob tem z vseh strani deževali še razni sicer dobronamerno mišljeni nasveti o dojenju, kaj smem jesti in podobno, pa me je vse skupaj tudi jezilo in mi še omajalo zaupanje v to, da delam prav in da zmorem. Že na začetku pa sem sklenila, da bom vzela otrokove potrebe zares, da mu bom preprosto zaupala, da vedno prav čuti, da so njegove potrebe prave in dovoljene in da bom poskušala nanje odgovoriti po najboljših močeh. Da je gotovo vzrok za njegovo pogosto nočno prebujanje in za to,...