S posebno prijetnim občutkom se spomnim, kako sem držala v rokah svojega prvorojenca, ki je danes navihan in poskočen šestletnik, in me je spreletelo. Kajti v tistem obdobju sem se trudila krmariti med vsemi novimi spoznanji, ki jih prinese otrok, nasveti drugih in lastnimi občutki. Radovednost ob raziskovanju odnosa z dojenčkom in sebe ob njem mi ni dala miru. Bitjece me je s svojim razvojem presenečalo in v meni se je utrjevalo spoznanje, ki je ob tistem dotiku vzniknilo: »Če se tako trudim, da bi zaupala tebi, drago dete, da boš zraslo ravno ob pravem času, da ti bodo zrasli zobki, da se boš naučil hoditi, da boš kmalu prespal celo noč, da si na pravi poti in da je v tebi lastna moč razvoja … Če torej toliko zaupam tebi, potem lahko zaupam tudi sebi.« To je bil pravi preboj. Po vseh letih iskanja, dvomov, sem ob majhnem otroku našla pristan v sebi. To spoznanje je bilo osnova za moje prihodnje zaupanje otrokom in sebi ob njih. Ko sem videla, da si lahko izoblikujem prav svojo pot...