Stanovali so ob mestnem pokopališču. Za delavnico in hišo je bilo veliko dvorišče in za njim še večji vrt. Tu sta Matic in Jure preživela po cele dneve, se podila, skrivala in plezala na kamnite bloke, ki so bili kot majhne gore raztresene po dvorišču. To je bil njun svet, da lepšega ne bi moglo biti. Jureta je motil le dolg in visok zid, ki se je na drugi strani ceste začel vleči, prav na koncu delavnice, v neskončnost in se končal šele tam daleč sredi polja. Stiskalo ga je, ko je z drobnimi koraki skupaj s starši hodil ob njem. Ni in ni ga hotelo biti konca. Kadar pa ga je oče vzel s seboj na pokopališče, na katero ga je vezal njegov poklic, zidu skoraj opazil ni. Prekrivali so ga ob njem postavljeni spomeniki, nizko drevje in cvetlični grmi. Sploh se je na pokopališču počutil prijetno kot doma na vrtu, saj je bilo vse naokoli polno cvetja in lahko se je igral z v...