Anže je gledal babico, ko je prišla iz svoje sobe, kako si pred ogledalom popravlja čipke na bleščeče beli bluzi in kako ravna ovratnik čez jopico. Jopica in krilo sta bila črno črna – babica pa se ne oblači takole slovesno.
»Kam pa greš?«
»Poslovit se grem od Mice,« je rekla.
»Kam pa gre?«
»Je že šla, hvala Bogu.«
»Kako se greš potem poslovit od nje, če je že šla?«
»Babica gre na pogreb,« je rekla mama.
Pogreb, to je tisti žalostni sprevod, ko ljudje na pokopališču jokajo in pojejo žalostne pesmi in ti rečejo: »Fantek, kar pojdi domov, gotovo te mama išče.«
Pokopališče je namreč na oni strani ceste in Anže ga je že vsega pregledal, pa tudi z Matejem sta si včasih skupaj ogledovala napise na spomenikih in vso pisano šaro, ki jo ljudje nosijo na grobove. Tako je rekel Matej, ko je videl pod nekim spomenikom steklenega angelčka in majcen avtomobilček. Mama je potem Anžetu razložila, kaj pomenijo številke na kamnu: pri avtomobilčku je bil pokopan fantek...