Da bi ljubil dovolj!

Ko sem ti rekel: »Rad te imam«,
sem te rotil,
da ne smeš umreti.
Ko sem ti rekel: »Rad te imam«,
sem mislil,
da ne moreš umreti –
ker ljubezen ne umre!

Sedaj stojim sam na meji med tu in tam.
Ne objemam več tvoje glave,
ne brišem več tvojih solza,
ne božam več tvoje roke,
ne vabi me več tvoj glas …
in da bi napolnil praznino,
iz senc in podob sestavljam resnico,
da te lahko ljubim tudi v tvoji odsotnosti.
Tvoj čas ni več najin čas –
tvoj čas se je spojil z božjim časom:
zate ni več dolgih neprespanih noči,
ni več boja brez zmage,
ni več žalosti v očeh,
ni več razočaranega prijateljstva,
ni več nad glavo viseče smrti ...

Tam zunaj še zmeraj pojejo ptice,
še naprej vabijo cvetlice
in si vrbe pripovedujejo o odhodu;
tam so svetloba in veter
in Bog v zlatih oblakih.
Meni pa ostaja samo ena skrb:
da bi bila sled ljubezni dovol...