»Tako so ostale njegove roke trdne do sončnega zahoda« (2 Mz 17,12).

Vprašanje, ki nam ga postavlja današnje nedeljsko bogoslužje, je vprašanje vere. Ni dvoma, da Gospod posluša trpljenje svojega ljudstva in ga reši, saj njegova zvestoba nikoli ne zaide. Pravo vprašanje pa je: Ali Bog še danes v naših srcih najde to vero, po kateri lahko odrešenje doseže svet?

Med potovanjem v puščavi se ljudstvo sooča z ovirami in nevarnostmi. Boriti se mora proti vsemu, kar nasprotuje uresničitvi božje obljube, najprej v sebi, ko težave postanejo priložnost za upor. Ljudstvo pozablja, da je Bog obljubil, da bo z njim, ne pa, da ga bo obvaroval pred trpljenjem. Vendar Mojzes spremlja ljudstvo. Njegova vera, da je Bog zvest svoji obljubi, je kot skala, na kateri lahko vse ljudstvo najde trdnost. In zgodovina izraelskega ljudstva je dokaz, da v tej veri ni bil nikoli razočaran. Zato se Izrael v boju z Amalekom lahko nasloni na Mojzesovo vero, ki ostane trdna – ne zar...