Stanje duha v Sloveniji bi primerjal z opoldanskim počitkom sredi vročega, sušnega in navidez neskončnega poletja. Ko je sredi julija sonce najbolj visoko in pripeka najbolj vroča, se narava ustavi, živali in ljudje pa poskrijejo v senco ter opustijo vsako nepotrebno gibanje. Vse čaka, da se sonce umakne in dovoli stvarstvu, da malo zadiha. V poletni vročini pa se moderni človek ne ustavi. Zateče se v ohlajene delovne prostore, ohlajene avte, ohlajene hiše … Človek si zna ustvariti umetno okolje po lastni meri in tam počaka, da najhujše mine.

Zdi se, da smo sredi naše družbene, gospodarske in cerkvene krize vsi skupaj zbežali v senco in v svojih luknjah čakamo, da mine. Težava s človeško povzročenimi krizami pa je, da nimajo predvidljivega poteka, ampak so lahko dobesedno neskončne. Človeško povzročene krize imajo samo en izhod: pokora in spreobrnjenje. Pokoro nam naložijo posledice naše nespameti, spreobrnjenje pa je zahteva, da začnemo delati drugače. Vprašanje je torej v...