»Ej, dober si ti!« je vzkliknil naključni sogovornik, ko sem nekoč, prisiljen z okoliščinami, tako za »šankom« povedal dva, tri karseda splošne stavke o slovenskih kulturnih zadevah. »Dober si,« je ponovil, »skoraj tako kot XX!« in s posebno spoštljivostjo izrekel ime nekega (takrat zelo) mladega publicista in priložnostnega pesnika. »Ah, dajte no!« sem skušal pomiriti njegovo navdušenje, toda očitno je napačno prebral plehki vljudnostni nasmešek, s katerim sem zavračal njegovo laskanje. »Ja, ja, res! Saj si mu tudi malo podoben!« je stopnjeval svojo simpatijo in moje nelagodje. In tako je šlo naprej: čim bolj sem izražal svojo skepso v intelektualno prebojnost njegovega idola, manj me je slišal; pikrejše so bile moje pripombe, bolj jim je prikimaval in jih jemal kot retorično zasukane poklone.

Ni bilo ne prvič ne zadnjič, da sem pomislil, kako je z mojo prištevnostjo. Ali so moje misli v resnici čisto nekaj drugega, kot sam mislim, da so? Ali pa je to, kar govorim, čisto...