Teden za življenje 2013

Nekoč, ko smo bili otroci, so bila jutra nekaj posebnega. Velika nedelja. Ponotranjena radost, ki je upanje tega sveta. Topla in čista jutra, kot odeja, ki kar sama seže do ušes, varna, mehka in ljubeča. Oči iščejo življenje novega dne in misli prijateljujejo s pravljicami v zavetju brezskrbnosti in miru. Nekoč, takrat smo bili še otroci, smo gradili kocke in podobe vseh barv življenja po nareku srca in neba. O, kako slastno je sedeti na tem spominu časa in kako prijazno je še vedno živeti na zemlji, kjer stoji ta hiša, še živi ta dom in še gori naše malo otroško ognjišče. Kako lepo diši ta pesem, po kruhu in po zemlji.

Iz tega jutra nastane dan. Lep, upajoč, saj sloni na nedeljskem jutru, na skali spomina in na temelju življenja. A ogrožajo ga vetrovi, vabijo bližnjice in sladke skušnjave, zemljevidi niso resnični, misli, besede in dejanja pa so oropana ljubezni. Kje si, otrok tiste nedelje, še iščeš svoje jutro?

Ta dan ni enak ju...