Leta 1972 se je vlada Willyja Brandta odzvala na dejavnost levičarskih terorističnih skupin z dekretom, ki je omogočal, da se članom radikalnih političnih organizacij prepove, da se zaposlijo kot državni uradniki ali učitelji. Ukrep, ki se ga je v več jezikih prijelo nemško ime Berufsverbot (prepoved opravljanja poklica), so številni evropski naprednjaki pospremili z javno izraženim ogorčenjem. Do nikjer uzakonjenega omejevanja dostopnosti do opravljanja poklica, ki so ga proti po mnenju totalitarne oblasti politično oporečnim ali nezanesljivim posameznikom izvajali v državah s komunistično diktaturo, pa so bili evropski levičarji bolj tolerantni.

S padcem berlinskega zidu in prihodom demokracije so se stare navade diskriminacije zaradi »moralnopolitične oporečnosti« začele počasi umikati. Seveda so politične sile, ki so do začetka tranzicije zasedle več vplivnih položajev, poskušale tudi zamenjave ožjih sodelavcev političnih funkcionarjev prikazati kot diskriminacij...