Ko sem se odločala za študij medicine, še nisem vedela, ali se bom poročila. Takrat sem čutila, da bom v tem poklicu lahko naredila največ dobrega. Študirala sem vestno in odgovorno. Še ko sva hodila skupaj kot fant in dekle, je mož izrazil željo, da bi ostala doma. Takrat tega nisem vzela zares in sem si mislila, da bo že čas pokazal svoje. Potem sem v petih letih rodila štiri otroke in med prvo porodniško izgubila službo za določen čas. Tudi v meni, ne samo v možu, je počasi dozorelo spoznanje, da je materinstvo moj prvi poklic, da sem doma najbolj potrebna, da je to moj način služenja Bogu.

V začetku, ko je bilo vse novo, ko sem se morala še naučiti toliko stvari, ki jih nisem bila vajena delati, bi verjetno mnogo bolj uživala pri delu v službi, kot sem doma, saj po neprespanih nočeh in po celodnevnem delu mnogokrat ni bilo kakšnih vidnih rezultatov. Če mož ne bi cenil mojega dela, bi se težko odločila, da ostanem doma. Tako pa se nisva nikdar pogovarjala, čigavo delo je...