Ne zbujajmo lažnega upanja

Pred kratkim sem na radiu poslušala oddajo o svetovanju ljudem v stiski, kjer je bila izrečena misel, ki se mi zdi zelo pomembna. Govorili so o upanju druge osebe, ki ga vsi tako zelo potrebujemo. Ni dovolj, da upaš sam. Upati morajo tudi ljudje, ki so ob tebi. Brez upanja človek ne more živeti.

O upanju sem sama veliko razmišljala, tudi ob srečanju z bolniki, ki so bili hudo bolni in pogosto niso mogli računati, da bodo ozdraveli. Čutila sem, da moram najprej v sebi razčistiti, kaj pomeni upati z nekom, ki je tako hudo bolan, šele potem sem sposobna, da delam z njimi, da se dan za dnem srečujem z njimi. Če bi se meni zdelo, da so v brezupnem položaju, bi jim zaman govorila, da ni tako hudo, naj obdržijo upanje in podobno. Lahko bi izbirala krasne besede, moja nebesedna govorica pa bi jim sporočala, da zanje ne vidim nobenega upanja več.

V takšnih trenutkih se človek ne more lagati. To seveda ne velja samo za zdravnika in za zdr...