Ob slovesu človeka, ki o spravi ni samo govoril, ampak jo je dejansko živel

Minuli torek smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od duhovnika dr. Janeza Zdešarja. Večino svojega življenja je preživel med zdomci v tujini, zadnja leta pa v Domu sv. Jožefa v Celju. Novica o njegovi smrti v slovenski javnosti ni posebej odmevala. Zanjo so vedeli prijatelji doma in po svetu, duhovniki in preživeli slovenski domobranci. Morda so za Zdešarjevo smrt slišali tudi še živeči partizani, na primer Janez Stanovnik, Zdenko Roter, Bogdan Osolnik in drugi. Vsi so izšli iz krščanskih družin. Pozneje so bili močno razdeljeni. A so kljub temu vedeli drug za drugega. Jugoslovanska oblast je Janeza Zdešarja, ki se je čudežno rešil s Teharij, imela za enega največjih sovražnikov države. On pa je kupoval knjige, ki so opevale veličino revolucije in slavile partizanski boj, ter si skrbno zapisoval pretiravanja, potvarjanja dejstev, laži in blatenja nasprotnikov.

Pri odprtem grobu sem pomisl...