Draga Kristina!

Tale september naju je kar razpolovil. No, ne mislim razpolovil tako dobesedno … bolj razdelil … Ne! Oddaljil … Ne, tudi ne! Človek kar ne najde pravih besed za kombinacijo šole in službe, ki sta povzročili, da se vidiva le na vsake par dni. Še spiš, ko grem,in že spiš, ko pridem. Včasih pa je tudi obrnjeno, saj spim popoldne, če sem snemal ponoči … Služba je pač služba in tudi šola ni od muh! Ampak samo še par dni, pa se bo stanje malo umirilo …

Po drugi strani pa mi je kar prav, saj sem se po dolgem času spet zavedel, da si moram za ljudi, ki so mi najbližje, čas tudi »vzeti«, »ukrasti«, če je treba … Da družina ni nekaj samoumevnega … Nekaj, kar kar je … in te čaka … potrpežljivo kot kaktus v lončku!

In verjetno prav zato, ker nisem z vami, toliko bolj mislim na vas … In me je zadnjič (priznam, da z rahlo očetovsko grozo) spreletelo, da si že starejša, kot je bila mamica, ko sva začela hoditi!

Pa se ne boj! Ne bom začel raz...