Škoda, da se odrasli ne znamo več čuditi svetu kot otroci

Gledam nasmejano deklico, ki stopa po klancu navzgor. Zanimanje ji zbudijo kamenčki ob poti, počepne in si jih nabere celo pest, nato jih vrže. Ob tem zavriska. Jaz stojim nekaj korakov stran in samo občudujem. Občudujem to veselje, čisto, nedolžno veselje, željo po raziskovanju, po dotikanju stvari. Medtem ji pogled ukrade letalo, ki reže svoj kos neba. Vstane, stegne roko in pogleda še mene, če se z njo čudim jekleni ptici. Jaz se samo nasmehnem.

Pomislim, da so kar naenkrat postali vsi prevozni pripomočki odveč, saj veliko raje raziskuje peš. Tako je seveda veliko bolj svobodna in precej manj omejena zgolj na pogled: zdaj se lahko dotakne, poboža, stopi, sede, tudi uleže med trave – kako je vse to lepo. Ta nova razsežnost sprehodov ji je v neznanski užitek. Smeji se na vsa usta in ne, nikakor se noče premakniti od tistega grma: sem sama sploh že opazila, kako zanimivi listki rastejo na njem?

N...