Vzorci urejanja vprašanja verskega pouka v šoli (1)

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem s svojimi osnovnošolskimi otroki pogosto razpravljal o vsebini šolskih predmetov, ki se dotikajo svetovnega nazora. Nekaj odpornosti na veri neprijazne teme so dobili pri verouku, doma smo to utrdili, bolj kot antibiotik proti bakterijam pa je učinkovalo, če smo v javnosti, na primer na avtobusu, srečali redovnico v redovni obleki. Takrat je v zakonu in ustavi še pisalo, da je vera zasebna zadeva.

Zahtevali smo, naj demokratična šola domačo vzgojo podpira, ne podira. Sprejeli smo lastno ustavo, v katero smo to zapisali, namreč da »imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo«. Vera ni več le zasebna zadeva. Ustava RS zagotavlja, da je »izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno«. Zakon pa določa, da »v javnih vrtcih in šolah ni dovoljena konfesionalna dejavno...