Ko sem zvedel, da je Benedikt XVI. napisal knjigo o otroštvu Jezusa Kristusa, mi je seveda najprej imponiralo, kakor ob prejšnji knjigi o Jezusu, kako se more sredi svoje ogromne zaposlenosti študijsko ukvarjati z ustanoviteljem krščanstva. Hkrati pa se mi je postavilo vprašanje: Kako je mogoče napisati knjigo o otroštvu Jezusa Kristusa, če o tem otroštvu iz evangelijev praktično ne zvemo ničesar razen »potegavščine« dvanajstletnega Jezusa, ki se pusti dva dni iskati po Jeruzalemu, dokler ga zaskrbljeni starši ne najdejo v templju? Ni si namreč mogoče niti misliti, da bi intelektualec takšnega formata, kot je Joseph Ratzinger, šel iskat gradivo za svoje delo v apokrifno literaturo z njenimi legendami. Sveto pismo mu je sveta knjiga in tudi v tem primeru njegovo izključno izhodišče.

Kar se tiče naslova knjige, je problem beseda otroštvo; v slovenščini beseda otrok pomeni v glavnem bitje, ki že hodi in govori, v širšem pomenu. In v takem pomenu ga jemlje papež. Otrok je ž...