Vdanost sodobne slovenske kulture videzu ni nekaj, kar bi lahko razložili z običajnimi intelektualnimi in moralnimi kategorijami in ideološkimi strategijami: je psihotično stanje, trajna, daljnosežna izguba stika z resničnostjo, ki je tako globoka in vseobsežna, da prej kot na obolelost nakazuje na pohabljenost. Najhuje je, da je ta psihoza postala tako rekoč »naravno stanje«, da začrtuje meje normalnosti in da ravno odstopanje od nje ali celo že vsako resnejše opozarjanje nanjo deluje kot potvarjanje resničnosti, ki si, če že kdaj doseže omembe vredne javne razsežnosti, prisluži stigmo kulturnega boja. Slovenski javni prostor je v nekem pomembnem smislu brez jezika: v njem se sicer zelo veliko govori, a ni mogoče skoraj ničesar povedati. Argumentacija je postala neslišna, nepotrebna, nemogoča; nadomestile so jo glasnost, vztrajnost in vseprisotnost ponavljanja poenostavljenih, shematiziranih »resnic«. Poskus, da bi v takih razmerah kaj povedal, je podoben tipkanju na mobilni telefo...