To je resnična zgodba o tem, kako me je prijateljeva poroka ganila do solz. Poročni dan ni imel dosti posebnosti, imel pa je veliko skritih trenutkov veselja. Po nevsiljivi in prijetni poroki v cerkvi smo se zapeljali še do okusno urejenega vrta ob gradu, kjer smo bili na civilni poroki in sprejemu. Od tam znova sprevod avtomobilov do gostišča, kjer nas je čakala večerja. Vse smo počeli počasi, kot se za tak dan spodobi. Juho so nam postregli precej zgodaj, a kaj, ko se je nadaljevanje večerje vsak trenutek bolj oddaljevalo. Do trenutka, ko sem pogledal na uro, ki je kazala deset minut do mojega odhoda: v župniji sem imel večerno mašo. Milo sem vzdihnil, da bo to pač moj post in naj ga Jezus uporabi za kaj dobrega pri mojem oznanjevanju … ko natakar predme postavi velik pladenj z nekaj koščki mesa in kupom zelenjave. Torej se mi ni bilo potrebno postiti, temveč le v pospešenem ritmu pojesti nekaj malega mesa in zelenjave. Nisem se pritoževal, še posebej zaradi vrhunskega okusa hrane...