Užaljeni »starejši sin«

Spoštovani g. urednik! Naj se Vam zahvalim, ker ste v Družini št. 36 objavili moje pismo »Smej se, Slovenija!« Prav tako najprisrčnejša zahvala za ljubeznivo pozornost obema piscema pisem z naslovom »Kletka« in »Izziv« v Družini št. 37.

Da nadaljujem s svojim razmišljanjem, me je spodbudil evangelij nedelje, 14. septembra, s priliko o izgubljenem sinu. V luči te preproste, a globoke prilike je postalo marsikaj nadvse jasno. Med drugim npr. tudi, zakaj nas razni izjemno inteligentni ter plemeniti poštenjakarji, kot so mag. Jože Dežman, dr. Stane Granda, posebej »super« prof. Justin Stanovnik, izjemen pravnik dr. Anton Drobnič, poleg plejade drugih dobromislečih slovenskih intelektualcev kar naprej prepričujejo: brez priznanja zgodovinske resnice ni sprave! Je in ni res. Res je, da je po svoje razumljiva in upravičena prizadetost mnogih, kajti ni tako lahko odpustiti strahotne krivice preteklosti, ni lahko...