Ob štiridesetletnici pesniške zbirke

Ivan Minatti, takrat študent medicine, je poslal prve pesmi v oceno Tinetu Debeljaku, uredniku Doma in sveta (Minattijevo pismo 4. 1. 1944), hkrati tudi Mihu Malešu, uredniku zbornika Umetnost, kjer je bila objavljena prva njegova pesem. Pesnjenje je nadaljeval v partizanih na Primorskem, a so njegove pesmi izstopale iz utečenih poti bojnih vznesenosti, prej je bil za spoznanje kritičen do lastnega položaja:

Počasi tipljemo v prosojno noč.
Za nami se izgubljajo stopinje v snegu.
Samotne smreke, lahko, lahko noč,

mi gremo dalje, kakor gaz pred nami,
mi gremo kot deseti brat prostost iskat
razcapani, s tornistro, strojnico na rami. (Pohod)

Rad se je zatekal v impresije trenutnega okolja sredi nenehnih pohodov, v izteku bojev pa se mu je odmev dogajanja prelil v grozljivo podobo vsega prestanega, v nekaj, kar ni premoglo nobeno drugo partizansko...