»Prizadevaj si za pravičnost, pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11).

»Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,25) je dejal Jezus svojim učencem, ko jim je prvič napovedal svojo smrt in vstajenje. Apostol Pavel v svojem pismu Timoteju to nadgrajuje z razmišljanjem o minljivosti tega sveta in pohlepu, ki na njem vlada. O tem, kako pohlep pogreza ljudi v pogubo in uničenje, kako pravzaprav na svet nismo prinesli ničesar, zato z njega tudi odnesti ne moremo ničesar (prim. 1 Tim 6,7–9).

Mnogi bodo v tem pismu našli izgovor za uravnilovko, češ, ni prav, da imajo eni več, drugi manj. Mnogi so proti temu, da so eni bogati, drugi pa revni. Apostol Pavel ne govori o tem. Ne pričakuje, da bomo vsi imeli enako, ampak predpostavlja, da so med nami tudi bogataši tega sveta. Opozarja, da na bogastvo, če ga imamo, ne smemo biti navezani. Kako lahko reven človek pomaga revnemu? Lahko ga tolaži, mu st...