Jerneja je v mladostnih letih načrtovala, da se bo kmalu poročila in si ustvarila družino, obrnilo pa se je drugače. »Očitno je bila taka božja volja,« ugotavlja.

Jerneja: Leta 2005 sem prvič videla oglas v Ognjišču za Betanijo in poklicala Marijo ­Maučec Suša. Nisem se takoj odločila, potem pa je bil splet okoliščin tak, da sem jo še enkrat poklicala in začela hoditi. Moji vrstniki so si že ustvarili družine, jaz pa sem bila še vedno sama. Nekaj je bilo treba narediti.

Se še spominjate prvega srečanja na Betaniji?

Jerneja: Bil je petek. Najprej sem imela pogovor z Marijo, ki me je nagovorila, da sem počakala. Sledilo je prvo srečanje, še nekaj naslednjih, potem pa sem prenehala. Nekateri med njimi, s katerimi sem ostala v stikih, so me prepričali, da sem se vrnila in vztrajala.

O čem ste se na srečanjih pogovarjali?

Jerneja: O življenjskih temah, odnosih med zakoncema, za konec tedna smo hodili na izlete, veli...