Balkan, prostor med dvema svetovoma, med Zahodom in Vzhodom, med Rimom in Bizancem, krščanstvom in islamom … je skozi stoletja izoblikoval neko svojsko kulturo političnih odnosov, ki se zunanjemu opazovalcu zdi kot popoln kaos. Ta »duhovni pasulj« se je skuhal pod pokrovom, ki ga je nad tem delom Evrope pol tisočletja s težko roko držal otomanski imperij, ki je Balkan odrezal od zahodnoevropskih idejnih tokov. Medtem ko je imela Zahodna Evropa renesanso, reformacijo, razsvetljenstvo itd., je Balkan živel pod diktatom Istanbula, ki je izvajal močno centralno oblast in uveljavljal monopol tako rekoč na vseh področjih, podjarmljena ljudstva pa obsodil na zaostali agrarni sistem, kjer niso uspela izoblikovati lastne družbene strukture. Ko je centralna moč kopnela, so se ljudstva začela osamosvajati, vodilno vlogo pri tem pa so odigrale razne gazde. Zunanja in notranja politična vprašanja so se praviloma reševala z vstajami, sekira in revolver sta bila legitimni politični sredstvi...