Kri polni naše ceste, naše oči in naše srce. Gledamo ljudi okoli sebe in si mislimo: odločili so se, da nas bodo bombardirali. Gledamo ljudi okoli nas, naše delavce, ki so prišli delat, vsi so presenečeni in preplašeni: odločili so se, da nas bodo bombardirali.

Danes, 29. avgusta, smo šle v Tartus, kjer smo čutile jezo, nemoč in nezmožnost ljudi, da bi izrazili pomen vsega tega dogajanja. Ljudje poskušajo delati, kolikor morejo, poskušajo živeti normalno življenje. Vidimo kmete, kako obdelujejo njive, starše, ki kupujejo zvezke za svoje otroke; začela se bo šola, vidimo otroke, kako prosijo starše za čokolado ali sladoled ... Vidimo toliko ubogih, ljudi, ki poskušajo preživeti na kakršen koli način; ulice so polne beguncev, ki so prišli z vseh strani Sirije na edino območje, kjer je še mogoče nekako živeti.

Gledaš lepoto teh hribov, nasmeh ljudi, polnih dobrote, komaj odraslega otroka, ki odhaja k vojakom in nam podari dva ali tri orehe. In potem si misliš, da s...