So knjige, ki jih ne moreš enkrat za vselej odložiti na knjižno polico in pozabiti nanje. Ena od takih je zame Mali princ, avtorja Antoine de Saint-Exuperyja, francoskega pilota, ki je leta 1944 s svojim letalom nepojasnjeno izginil v Sredozemskem morju. To je knjiga tolažbe, namenjena je bila najprej stari evropski celini, ki je krvavela v kruti drugi svetovni vojni, nasplošno pa vsem ljudem, ki so še zmožni iti vase in odkriti čudež življenja in čudež bivanja. Vedno znova jo prebiram in v njej odkrivam čedalje več zanimivih in aktualnih sporočil.

Mali princ, ki se iz svojega asteroida nenadoma pojavi na zemlji, se čudi odraslim ljudem, ki živijo v prepričanju, da vse vedo, da vse obvladajo s svojo močjo, da so nenadomestljivi, večni. Korak za korakom odkriva čudež življenja, čudi se ljubki lisički, s katero se pogovarja, roži, ki oznanja lepoto bivanja, kamnu, ki vztraja v svoji negibljivosti. Vsakemu, ki ga sreča, hoče reči: »Če hočeš prav videti, moraš gledati...