Te dni me je ob prihodu domov v nabiralniku pričakala kartica z zanimivim naslovom: Kaj me osreči? Pod preprosto skico je v oklepaju pripeta tudi njena razlaga (palačinke za zajtrk). Med odklepanjem vrat se poskušam spomniti, kaj bi na kartico napisala jaz. Kot večina mladostnikov sem tudi sama v najstniških letih sestavila nenapisan seznam stvari, ki jih moram v življenju nujno doseči, da bom resnično srečna. Na samem vrhu je kraljevala želja po tem, da bi dokončala študij in se finančno osamosvojila. Moja prva plača me je res razveselila, vendar me ni notranje osrečila. Vsekakor sem je bila vesela, toda resničnega zadovoljstva, po katerem sem hrepenela, nisem občutila.

Takrat sem se začela spraševati, kaj mi v življenju prinaša srečo, in si priznala, da sem preprosto spregledala čudovite stvari okoli sebe. Spregledala sem svojo malo sestrico Mihaelo (ker ob izgubljanju živcev pri razlagi ulomkov tudi sama preverjam svoje znanje), bratov nepričakovani klic iz Burkine Faso...